Že od malih tačk se vneto predajam gibanju in spoštujem športne vrednote. Poglej v katerih športih sem se že vse preizkusil. Kaj pa ti? Katere so tvoje najljubše športne aktivnosti?
Vsi športi
Spoznaj množico olimpijskih športov in zanimivosti.
Atletika
Atletika v mnogih vidikih združuje olimpijsko načelo “Hitreje, višje, močneje”, saj mora športnik za zmago teči hitreje, skočiti višje in vreči dlje kot njegov sotekmovalec.
Svoje mesto je našla že na antičnih olimpijskih igrah (776 pr.n.š.) v teku na en stadij (192 m), hoji, pentatlonu, danes pa predstavlja zelo prepoznavno športno panogo s široko paleto disciplin v olimpijskem programu.
Del olimpijskih iger moderne dobe je že od leta 1896, medtem ko so ženske discipline uvrstili v program iger šele leta 1928. Na začetku so športnicam namenili le nekaj disciplinah, danes pa je program skoraj enak moškemu (24 M in 23 Ž disciplin).
Pravijo, da je badminton najhitrejši šport z loparji. Hitrost žogice dosega tudi do 260 km/h, zato so hitrost, spretnost, gibčnost in strelsko hitri refleksi bistvene sposobnosti športnika. Ne smemo pa pozabiti vzdržljivosti, saj športnik lahko na tekmo preteče tudi več kot 6 km.
Sodobni badminton se je pojavil sredi 19. stoletja in se je razvil iz antične igre “battledore” in “shuttelcock”, viri pa segajo v staro Grčijo, Kitajsko, Japonsko in Indijo. Kot demonstracijski šport je bil v programu olimpijskih iger že v Münchnu 1972, redna športna panoga olimpijskih iger je postal po 20 letih šele v Barceloni 1992.
Kolo je bilo razvito 1817 leta in se je na začetku uporabljal za transport. Takrat je bilo sprednje kolo veliko večje od zadnjega in kolesar je imel veliko dela s poganjanjem ter kontrolo kolesa, kar je predstavljalo nevarnost. 1885 se pojavi bolj moderna verzija z verigo in prestavami, ki so izenačile velikost obeh koles, to pa je spodbudilo športno ukvarjanje s kolesom.
Cestno kolesarstvo je bilo prisotno v programu olimpijskih iger leta 1896, nato pa na igrah leta 1900, 1904 in 1908 ne. Od leta 1912 je stalnica, ženske pa so pričele tekmovati na olimpijskih igrah 1984 v cestni dirki.
GORSKO KOLESARSTVO
Kolo je bilo razvito 1817 leta in se je na začetku uporabljal za transport. Takrat je bilo sprednje kolo veliko večje od zadnjega in kolesar je imel veliko dela s poganjanjem ter kontrolo kolesa, kar je predstavljalo nevarnost. 1885 se pojavi bolj moderna verzija z verigo in prestavami, ki so izenačile velikost obeh koles, to pa je spodbudilo športno ukvarjanje s kolesom.
V sedemdesetih letih 20. stoletja se je razvilo gorsko kolesarstvo v Kaliforniji z razvojem kolesa, ki je bil prirejen za teren; debelejše gume, diskaste zavore, vzmetenje ipd. Na ta način so kolesarji imeli nekaj več svobode in užitkov in tako se je pojavila nova športna panoga, ki je na olimpijskih igrah od leta 1996.
STEZNO KOLESARSTVO
Kolo je bilo razvito 1817 leta in se je na začetku uporabljal za transport. Takrat je bilo sprednje kolo veliko večje od zadnjega in kolesar je imel veliko dela s poganjanjem ter kontrolo kolesa, kar je predstavljalo nevarnost. 1885 se pojavi bolj moderna verzija z verigo in prestavami, ki so izenačile velikost obeh koles, to pa je spodbudilo športno ukvarjanje s kolesom.
Stezno kolesarstvo je prisotno na olimpijskih igrah ves čas razen leta 1912. Discipline so bile do leta 1992 več ali manj iste (sprint, kronometer, tandem in ekipno zasledovanje), ženske pa so pričele z olimpijski nastopi leta 1988.
BMX
Kolo je bilo razvito 1817 leta in se je na začetku uporabljal za transport. Takrat je bilo sprednje kolo veliko večje od zadnjega in kolesar je imel veliko dela s poganjanjem ter kontrolo kolesa, kar je predstavljalo nevarnost. 1885 se pojavi bolj moderna verzija z verigo in prestavami, ki so izenačile velikost obeh koles, to pa je spodbudilo športno ukvarjanje s kolesom.
Gimnastika ima dolgo in ponosno zgodovino s koreninami v antični Grčiji in takratnimi olimpijskimi igrami. Upodablja popolno združitev športa in estetike ter moči, pri čemer športniki nemalokrat uprizorijo neverjetne akrobacije.
Športna gimnastika je v olimpijskem programu od prvih iger moderne dobe, vendar so se discipline menjavale. Pri športni gimnastiki se je leta 1924 nekako ustalil moški program, medtem ko so ženske začele nastopati šele 1928 v Amsterdamu.
RITMIČNA GIMNASTIKA
Gimnastika ima dolgo in ponosno zgodovino s koreninami v antični Grčiji in takratnimi olimpijskimi igrami. Upodablja popolno združitev športa in estetike ter moči, pri čemer športniki nemalokrat uprizorijo neverjetno akrobacije.
Ritmična gimnastika je samo ženska disciplina, kjer športnice na parterju uprizarjajo elemente in gibe z žogo, trakom, obročem, kolebnico ali kiji ob glasbeni spremljavi. Prvič je bila predstavljena na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu, tekmujejo pa v mnogoboju in skupinskih vajah.
Golf je šport, pri katerem poskuša igralec z udarci s palico spraviti žogico v luknjo v tleh. Golf je nedvomno eden najstarejših obstoječih kodificiranih športov. Prva pravila so bila podana leta 1754 v mestu St Andrews na Škotskem. Vendar nekatere raziskave kažejo, da se je podoben šport v preteklosti uporabljal pod imenom “colf” ali “kolven” na Nizozemskem in prispeval Britanskih otokih že v 15. stoletju.
Hokej na travi je stara športna panoga, saj prvi zapisi igre žoge in palice izhajajo iz Perzije iz leta 2000 pr.n.št. Obstajajo tudi slike iz srednjega veka na oknih katedral in viri pravijo, da je bila v tistih časih igra zelo popularna, vendar je šele v 19. stoletju postala bolj organizirana z ustanovitvijo prvega kluba – verjetno iz leta 1861, če ne 1840.
Hokej na travi je ekipni šport, razširjen po celem svetu, v Sloveniji pa je prisoten že vrsto let. Na olimpijskih igrah se pojavi leta 1908 in je nato od leta 1920 vedno del uradnega programa, medtem ko so ženske pričele nastopati šele na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980.
Sestavljen je iz dveh sorodnih si športov, in sicer hokeja na travi, ki je aktualen v poletnih mesecih, pozimi pa se dogajanje preseli v dvorano, kjer dobi šport nekoliko drugačna pravila. Najosnovnejši pravili športa sta igra s palico, pri čemer je dovoljeno igrati le z ravno stranjo palice in veljavnost zadetka samo v primeru, ko je strel sprožen znotraj strelnega prostora.
V hokeju na travi ekipo sestavlja 11 igralcev (10+vratar), ki se za zmago svoje ekipe borijo 70 minut na igrišču dimenzij 91,4×55m . Osnovni element športa – palica, je dolga 95 centimetrov in je običajno sestavljena iz karbona, fiberglasa in kevlarja. Žogica je okrogla, trda in plastična, z obsegom približno 23 centimetrov. Oprema igralcev poleg palice obsega še športno obutev in golenske ščitnike, medtem ko oprema vratarja vsebuje še čelado, brcnike, rokavice, zaščitne hlače in ščitnike za noge.
Jadranje poznamo že iz antičnih časov, ko so jadrnice uporabljali kot prevozno sredstvo.
Na mednarodnem športnem prostoru pa se pojavi leta 1851, ko so v newyorškem jahtnem klubu predstavili 101 čevljev dolgo jadrnico imenovano “America”. Slednja je slavila na “The Hundred Guineas Cup”, ki se je nato preimenoval v “The America’s Cup” (naziv regate po jadrnici).
Jadranje je v olimpijskem programu že od leta 1900, od leta 1908 pa je prisotno na vsakih igrah. Tekmovanje in razredi jadrnic so se pogostokrat menjavali, saj popularnost posameznih jadrnic pojema, trend pa gre k manjšim jadrnicam in k manjšemu številu članov posadk.
Boks ima dolgo zgodovino, saj prvi zapisi prihajajo iz 3.000 let pr.n.št. iz Egipta. Grki so šport predstavili v 7. stoletju pr.n.št. in ga kasneje prevzeli Rimljani s svojimi gladiatorskimi igrami.
S padcem rimskega imperija se zapisi o boksu končajo in pojavijo ponovno v 17. stoletju v Angliji. Amaterski boks, ki je izhajal iz profesionalnega z željo po svoji identiteti, vidnosti in pravilih, se je pojavil leta 1880.
Boks je bil uvrščen v olimpijski program leta 1904 v Saint Louisu, kjer je tekmovalo samo moštvo iz ZDA, leta 1912 pa je bil izpuščen, ker je bil na Švedskem prepovedan. Od leta 1952 športniki ne boksajo za tretje mesto, ampak sta oba poraženca polfinala dobitnika bronaste medalje.
Kajak-kanu slalom (na divjih vodah) je postal priljubljen malo pred 2. svetovno vojno leta 1933, ki velja za prvi uradni zapis tekme. Svetovna prvenstva na divjih vodah so se začela po letu 1949.
Kájak in kanú (tudi kajak-kanu) je tekmovalni šport, del športne rekreacije ter olimpijski šport.
Poznamo dve različici: kajak in kanu na mirnih in na divjih vodah. Dvojno ime športa izvira iz dveh vrst čolnov, kajaka in kanuja. Čeprav se čolna razlikujeta (najbolj po načinu uporabe – sedenje in vrsta vesla), je uporabnost in sposobnost obeh podobna. Z obema se tekmuje na enakih progah.
Kanuje so pred več tisoč leti razvili in naredili staroselski narodi, ki so poseljevali Severno Ameriko. Beseda kanu izvira iz besede Kenu (pomeni čoln), ki je izdolben iz debla enega drevesa. Kanu je bilo dolgo časa edino prevozno sredstvo za dolge razdalje po vodi predvsem v Severni Ameriki, po Amazonki in v Polineziji. Kajak izvira iz Grenlandije in Aljaske, kjer so jih prvi uporabljali Eskimi.
Slalom na divjih vodah je postal del uradnega programa šele leta 1972, vendar je bil v letih 1976 do 1988 izbrisan iz programa olimpijskih iger in se leta 1992 vrnil v Barceloni.
KAJAK-KANU MIRNE VODE
Kajakaštvo na mirnih vodah se je pojavilo v sredini 19. stoletja s pojavom prvega kluba leta 1866 v Londonu. Prva svetovna prvenstva na mirnih vodah so se pričela leta 1938.
Poznamo dve različici: kajak in kanu na mirnih in na divjih vodah. Dvojno ime športa izvira iz dveh vrst čolnov, kajaka in kanuja. Čeprav se čolna razlikujeta (najbolj po načinu uporabe – sedenje in vrsta vesla), je uporabnost in sposobnost obeh podobna. Z obema se tekmuje na enakih progah.
Kanuje so pred več tisoč leti razvili in naredili staroselski narodi, ki so poseljevali Severno Ameriko. Beseda kanu izvira iz besede Kenu (pomeni čoln), ki je izdolben iz debla enega drevesa. Kanu je bilo dolgo časa edino prevozno sredstvo za dolge razdalje po vodi predvsem v Severni Ameriki, po Amazonki in v Polineziji. Kajak izvira iz Grenlandije in Aljaske, kjer so jih prvi uporabljali Eskimi.
Na mirnih vodah se tekmuje na ravnih progah različnih dolžin (200m, 500m, 1000m), na čas in s skupinskim sstartom. Tekmujejo v enojcih, dvojcih ali četvercih. Tekmuje se v moški in ženski konkurenci. Oznake za kajak so K-1, K-2, K-4, za kanu pa C-1, C-2 in C-4 (redko).
Tudi jaz rad igram košarko. Skupaj s svojimi prijatelji se za priljubljeno oranžno žogo podimo po telovadnici, ob lepem vremenu pa koše najraje zabijamo na zunanjih igriščih. Pri treningu košarke se učim različnih spretnosti, discipline, vztrajnosti ter športnega sprejemanja zmage in poraza. Predvsem pa se imam med igro dobro, še posebno če me na drugi strani igrišča spremljajo navijači.
Košarka na hitro
Košarka je priljubljen moštveni šport, ki ga igramo na pravokotnem igrišču. Najbolj pogosto se igra s petimi igralci na vsaki strani, vendar pa jo lahko igramo tudi tri na tri, dva na dva in ena na ena. Cilj igre je s košarkarsko žogo zadeti obroč s premerom 46 centimetrov,pritrjen na višini 305 centimetrov. Zmaga ekipa, ki doseže več točk, v primeru izenačenega rezultata pa o zmagovalcu odloča podaljšek.
Zanimivosti
– Prvo neuradno košarkarsko tekmo v Sloveniji sta odigrali sokolski društvi Maribor in Murska Sobota leta 1922. Z rezultatom 28 proti 13 so slavili Mariborčani.
– Košarka je bila na programu olimpijskih iger predstavljena leta 1904, prvič pa so jo igrali na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936.
– V NBA, najmočnejši profesionalni košarkarski ligi na svetu, ki združuje največje košarkarske zvezde, je igralo kar nekaj odličnih slovenskih košarkarjev. Prvi Slovenec v ligi NBA je leta 1997 postal Marko Milič, sledili pa so mu Radoslav Nesterović, Primož Brezec, Boštjan Nachbar, Saša Vujačić, Uroš Slokar, Beno Udrih in Goran Dragić.
– S 40 točkami, doseženimi na tekmi z moštvom New Orleans Pelicans, slovenski rekord po številu točk na posamezni tekmi v Ligi NBA še vedno drži Goran Dragić.
okostrelstvo je zelo stara veščina in je zelo povezana z razvojem človeštva. Po vsej verjetnosti lokostrelstvo datira v kameno dobo 20.000 let pr.n.št., vendar prvi zapisi obstajajo izpred 5000 let pr.n.št. pri Egipčanih, ki so lokostrelstvo priredili za lov in vojskovanje.
Prva tekma v lokostrelstvu je bila organizirana leta 1583 v Angliji s 3.000 udeleženci, kasneje, v 17. stoletju ob pojavu strelskega orožja pa je lok postal orožje preteklosti in se od takrat razvijal predvsem kot rekreativni šport.
Lokostrelstvo je bilo na programu antičnih olimpijskih kar 1.170 let. Na olimpijskih igrah moderne dobe se lokostrelstvo pojavi leta 1900, 1904, 1908 in 1920 ter nato ponovnoma šele 1972 leta. Od takrat na igrah tekmujejo moški in ženske v posameznih disciplinah, medtem ko so ekipno tekmo dodali na program za igre leta 1988.
Namizni tenis se je razvil konec 19. stoletja, čeprav izvor športa ni dovolj dobro dokumentiran.
Razvil naj bi se v Angliji, kjer so ga poimenovali kot miniaturni tenis, ki se je igral v dvorani v letih 1880 in 1890. Leta 1922 so bila spisana prva pravila, 1926 pa je bila ustanovljena svetovna federacija in istega leta je bilo organizirano tudi prvo svetovno prvenstvo.
Žogica leti s hitrostjo tudi do 160 km/h in je danes eden najbolj razširjenih športov po svetu, tako tekmovalno kot rekreativno, v program olimpijskih iger pa se je uvrstil šele leta 1988.
Čeprav moderni nogomet pričenja svojo zgodbo z ustanovitvijo nogometne zveze v Angliji leta 1863, segajo korenine športa daleč na drugo stran sveta.
Stari Kitajci, Grki in Rimljani so igrali podobno igro dolgo časa pred tem, ko so angleški kralji v 13. in 14. stoletju skušali prepovedati ta “nasilen” šport.
Na olimpijskih igrah 1900 in 1904 je bil nogomet predstavitveni šport in na sploh prvi kolektivni. Od leta 1908 je bil prisoten na vsakih igrah, razen leta 1932, medtem ko se je ženski nogomet uvrstil na igre leta 1996.
Po letu 1892, ko je bila prvič predstavljena košarka, je Wiliam Morgan to igro vzel v obzir in menil, da je preveč energična za poslovneže srednjih let.
3 leta kasneje se je pojavila odbojka in stoletje kasneje osvojila svet. Obliko, podobno današnji odbojki, je izoblikovala do leta 1920.
Na olimpijskih igrah se je prvič pojavila leta 1964 pri moških in ženskah. Medtem ko sta bila moč in višina pomembna elementa ekipe, so bile za uspeh na igrah pomembne še taktika in strategija kot tudi različne spretnosti in izkušnje igralcev ter trenerjev.
ODBOJKA NA MIVKI
Odbojka na mivki se prvič pojavi leta 1920 v Santa Monici (Kalifornija, ZDA). Namenjena je bila predvsem družinski zabavi in se je do leta 1927 razvila v pravo rekreativno aktivnost.
Prva uradna tekma je bila odigrana leta 1947, nato pa se v 50-ih letih 20. stoletja pojavijo že prvi tekmovalni sistemi. Konec 70-ih let je odbojka na mivki živela že profesionalno življenje.
V olimpijski program se je uvrstila leta 2000, nastopa pa po 24 moških in 24 ženskih dvojic.
Plavanje kot športna panoga do zgodnjega 19. stoletja ni bila preveč razširjena.
Na začetku so plavali predvsem prsno tehniko oz. nekaj podobno temu, iz Južne Amerike pa je J. Arthur Trudgeon (angleški inštruktor) prinesel novo tehniko kravl oz. prosto.
Plavanje je bilo prisotno na vseh olimpijskih igrah, vendar na začetku le v prosti in prsni tehniki, leta 1904 se je pridružila še hrbtna tehnika in mnogo kasneje še delfin. Ženske so pričele nastopati leta 1912.
SINHRONO PLAVANJE
Sinhrono plavanje je mlada športna panoga, saj začetki segajo v začetek 20. stoletja.
Najprej je šlo predvsem za predstavo v vodi, ko so uprizarjali akrobacije, leta 1915 pa je Katherine Curtic dodala še glasbeno spremljavo. Naziv sinhrono plavanje se pojavi kasneje, leta 1933/34, ko so njeni študentje izvajali akrobacije v vodi na sejmu v Chicagu, na spored olimpijskih iger pa se je sinhrono plavanje uvrstilo leta 1984.
Poleg atletike je rokoborba najbolj znan antični šport, ki se je predvsem izvajal v tekmovalni obliki. Slike v jamah razkrivajo, da so šport poznali že 3.000 let pr.n.št., sicer pa dobesedno poznamo več sto slogov rokoborbe, kjer imajo države svoje tradicionalne oblike.
Danes poznamo štiri glavne sloge amaterske rokoborbe: grško-rimski, prosti, judo in sambo slog, med temi sta prva dva na programu olimpijskih iger kot disciplini rokoborbe, judo je na igrah kot svoja športna panoga, sambo pa je kombinacija prostega in judo sloga ter ni na programu iger.
Rokoborba je bila v programu prvih olimpijskih iger in nato vseskozi od leta 1904 naprej. Pred letom 1920 se je predvsem tekmovalo v grško-rimskem slogu, od takrat pa sta v programu iger oba sloga. Na račun zmanjšanja števila težnostnih kategorij pri moških, so na program iger leta 2004 vključili tudi ženski prosti slog.
Današnja oblika rokometa se je prvič igrala proti koncu 19. stoletja na Danskem, Nemčiji in Švedskem.
Razvoj in priljubljenost športa je rasla na začetku 20. stoletja, tako da so leta 1917 spisali prva pravila, kasneje pa so jih dopolnjevali. Leta 1928 je bila ustanovljena mednarodna amaterska rokometna federacija, 1938 je bilo odigrano prvo svetovno prvenstvo, 1946 pa je bila ustanovljena mednarodna rokometna federacija. Med leti 1938 in 1966 so igrali rokomet zunaj in v dvorani in tekmovali na ločenih svetovnih prvenstvih.
Dvoranski rokomet je bil prvič na olimpijskih igrah leta 1972, medtem ko so ženske debitirale na naslednjih igrah leta 1976.
Sabljanje je oblika borbe s prvimi viri iz leta 1190 pr.n.št., ki so bili upodobljeni kot reliefne slike v templju Madinet-Habu blizu Luksorja v Egiptu.
Kot športna panoga se je sabljanje pričelo razvijati v 14. in 15. stoletju, od 16. do 18. stoletja pa so bili dvoboji zelo pogosti. K priljubljenosti so pripomogle 3 inovacije: razvoj lažjega orožja s ploščatim koncem (v izogib poškodbam), pravila glede dovoljenih tarč na telesu in zaščitna čelada.
Sabljanje je eden redkih športov, kjer so profesionalci lahko nastopali na olimpijskih igrah pred letom 1980. V programu iger je že od leta 1896 in je eden redkih športov, ki je bil prisoten na vsakih igrah. Ženske so pričele tekmovati leta 1924.
Skoki v vodo so postali popularni pri Švedih in Nemcih v 18. in 19. stoletju, razvili pa so se iz gimnastičnih prvin.
Prva knjiga o skokih v vodo je izšla leta 1843, tekmovati pa so pričeli v letih 1880. Konec 19. stoletja se je šport razširil in leta 1901 je bila ustanovljena amaterska različica skokov v vodo. Danes spadajo skoki v vodo pod organizacijo, ki združuje plavanje, sinhrono plavanje, skoke v vodo in vaterpolo – FINA.
Skoki v vodo so bili v programu olimpijskih iger leta 1904, skoki z deske in skoki iz stolpa pa od leta 1908. Od leta 1928 je program disciplin enak današnjemu, s tem da so leta 2000 dodali še sinhrone skoke.
Pri dviganju uteži morajo športniki z enim potegom dvigniti čim večjo težo s pomočjo ročke, na kateri so uteži. Za to imajo na voljo dve različni tehniki: nalog in sunek ter poteg.
Dviganje uteži je bilo prisotno tako pri antičnih Egipčanih kot tudi v grški družbi. Mednarodno se je predvsem razvilo v 19. stoletju in je eden redkih športov, ki je bil na programu prvih iger moderne dobe leta 1896 v Atenah. V letih 1900, 1908 in 1912 dviganja uteži ni bilo na programu iger, sicer pa se je športna panoga skozi dekade drastično razvijala.
Strelstvo je bilo sprva sredstvo za preživetje v smislu lova, ko pa je v 19. stoletju industrijska revolucija potrebo po lovu zmanjšala, se je strelstvo razvilo v šport.
Leta 1871 ustanovljena Nacionalna puškarska zveza v ZDA je dala velik zagon za razvoj strelstva tudi drugod.
Strelstvo je bilo prisotno na skoraj vseh olimpijskih igrah (brez nastopa leta 1904 in 1928). Število in vrsta disciplin so se skozi leta veliko spreminjala, vendar pa se je program disciplin po 2. svetovni vojni več ali manj standardiziral. Ženske so pričele nastopati leta 1968, vendar so moške in ženske discipline začeli ločevati leta 1984 in šele 1996 leta so ženske nastopale v čisto ločenih disciplinah.
Taekwondo je tradicionalna korejska borilna veščina, kjer s pomočjo rok in nog premagaš nasprotnika, sicer pa so zaščitni znak taekwondoja sunkoviti udarci z nogo.
Taekwondo v dobesednem prevodu pomeni: Tae – nožna tehnika, Kwon – ročna tehnika in do – umetnost ali način življenja. Sama borilna veščina je sestavljena iz t. i. sparinga ali borb, form ali tehnike, samoobrambe in testa moči. Taekwondo je v osnovnem pomenu samoobrambi namenjen neoborožen boj.
Taekwondo pozna naslednje barve pasov: beli (označuje nosilčevo nedolžnost, saj začetnik nima predhodnega znanja Taekwondoja), rumeni (ponazarja zemljo iz katere rastejo korenine, tako začne tudi Taekwondo), zeleni (ponazarja rast rastlin, Taekwondo napreduje), modri (ponazarja nebo proti kateremu rastejo rastline), rdeči (pomeni nevarnost, učence opozarja na trening z nadzorom) in črni (nasprotje belega, oznanja nosilčevo temačnost in strah).
Na ozemlju današnje Koreje so že pred 2000 leti trenirali borilno veščino, podobno Taekwondo-ju, imenovano Soo Doo. V začetku 20. stoletja so Japonci začeli zatirati vse elemente korejske kulture, vendar so mojstri gojili taekwon-do skrivaj. Korenine športa niso dobro poznane, obstajajo pa trije viri. Prvi se nanaša iz leta 50 pr.n.št., ko so vojaki dinastije Silla pričeli z razvojem veščine “tae kyon” (noga-roka), drugi pravijo, da se je taekwondo razvil iz kitajskega boksa 520 let pr.n.št. v Shaolin templju in tretji vir govori, da se je taekwondo razvil iz japonskega karateja. Kakorkoli, najverjetneje se je taekwondo razvil kot kombinacija ostalih azijskih borilnih veščin in tradicionalnega korejskega kikboksa. Izmed vseh oblik korejskih borilnih veščin je taekwondo v začetku 20. stoletja postal dominanten in leta 1955 začel mednarodno prodirati. Leta 1973 je bila ustanovljena mednarodna taekwondo zveza (WTF).
Deli se na dve različici, ITF in WTF. Slednja je bila kot demonstracijski šport uvrščena v program olimpijskih iger leta 1988 in 1992 ter nato leta 2000 kot del uradnega programa.
Judo pomeni po japonsko “prijazno pot”. Prvi del besede “ju” pomeni prijazno ali voljno in odesva način bojevanja, saj pri judu poskušaš nasprotnika premagati z njegovo močjo in ne s svojo silo. Beseda “do” pomeni pot.
Razvil jo je dr. Jigoro Kano na Japonskem, ko je združil različne borilne šole in napisal pravila ter ustanovil prvo šolo 1882.
Del olimpijskega programa je judo postal prav na Japonskem na igrah v Tokiju leta 1964, ko je država gostiteljica lahko na program uvrstila eno športno panogo.
Najzgodnejši zapisi o tenisu izhajajo iz 11. stoletja iz Francije, ko se je za igrišče uporabljala stena in poševna streha, žogico pa so udarjali z dlanjo, prvi zapisi o uporabi loparja pa izhajajo iz 16. stoletja.
Konec 19. stoletja prične v Angliji tenis izpodrinjati kriket, vendar se takrat imenuje tenis na trati. Leta 1913 so ustanovili mednarodno federacijo tenisa na trati, ki leta 1977 izpusti besedo “trata”. Na olimpijskih igrah so začeli igrati tenis že leta 1896.
Razvil se je leta 1934, vendar je bil prvotno namenjen treningu astronavtov oz. pri drugih športih. Kmalu je postal popularen in se je razvil kot samostojna športna panoga. Trampolin je bil prvič predstavljen na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyu.
Triatlon
Triatlon se je razvil v zgodnjih 70-ih letih 20. stoletja kot alternativa treninga.
Sprva so tekmovali na 10 km teka, 8 km kolesarjenja in 500 m plavanja, na olimpijskih igrah pa tekmujejo na razdaljah: 1500 m plavanje, 40 km kolesarjenje in 10 km teka. Leta 1989 je bila ustanovljena mednarodna triatlonska zveza in od takrat dalje se je šport populariziral po vsem svetu. Na olimpijski program se je uvrstil leta 2000.
Verjetno so s čolni tekmovali že stari Grki, prav zagotovo pa so regate v okviru Beneškega festivala prirejali Benečani v 13. stoletju. Tekmovanja, kakršna poznamo danes, so prvi organizirali Angleži na reki Temzi v 17. stoletju. Zelo popularen je ta šport postal med študenti Oxforda in Cambridgea. Med olimpijske discipline sodi od prvih modernih olimpijskih iger leta 1896 naprej, vendar pa so se ženske na olimpijadi v veslanju prvič pomerile šele leta 1976.
Tekmovalnih čolnov je osem vrst: od enojca in dvojca s krmarjem do osmerca. Običajno se tekmuje na progi, dolgi 2000 metrov. Slovenija je v veslanju dosegla že veliko uspehov. Največji je zlata medalja na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000. Osvojil jo je dvojni dvojec v sestavi Iztok Čop in Luka Špik, ki je prinesel tudi srebrno medaljo iz Aten leta 2004. Poleg tega so slovenske ekipe v veslanju osvojile še tri bronaste olimpijske medalje. Leta 1988 sta še pod jugoslovansko zastavo tretje mesto v dvojcu brez krmarja zasedla Sadik Mujkić in Bojan Prešern. Kar dve medalji so naši veslači prinesli iz Barcelone leta 1992. V dvojnem dvojcu brez krmarja sta si bron prislužila Iztok Čop in Denis Žvegelj, v četvercu brez krmarja pa Milan Janša, Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič in Sadik Mujkić.
Za slovensko veslaško prestolnico velja Bled, ki tradicionalno gosti mednarodne regate; že večkrat je na Bledu potekalo tudi svetovno prvenstvo.
Zanimivosti
Simpatična prigoda se je dogodila na tekmovanju leta 1928 v Amsterdamu. Henriju Pearceu je pot prekrižala račja družina. Pearce je počakal, da so šle račke svojo pot, in kljub temu osvojil zlato medaljo.
Bronasta medalja, ki sta si jo v soboto, 1. avgusta 1992 na španskem jezeru Banjoles priveslala Iztok Čop in Denis Žvegelj, je bila prvo olimpijsko odličje, osvojeno v samostojni Sloveniji.
Oče modernih olimpijskih iger, Francoz Pierre de Coubertin, je bil veslač.
V čolnih s krmarjem ima slednji zelo pomembno in tudi težko nalogo, saj določa tempo in hitrost gibov ostalih članov ekipe.
Najmočnejši in najtežji člani tima običajno sedijo nekje na sredini in tako poskrbijo za boljše ravnovesje čolna.
Človek je začel uporabljati smuči kot lovec, popotnik in vojak že v davni preteklosti. Najstarejše smuči iz okoli leta 3200 pr.n.št. so našli leta 1924 v Kalvträsku na Švedskem.
Kot športna aktivnost se je alpsko smučanje začelo uveljavljati šele v poznem 19. stoletju. Prva nevojaška smučarska tekmovanja so zabeležena iz leta 1840 na Norveškem, prvo državno tekmovanje leta 1868 prav tako na Norveškem pa se šteje kot začetek obdobja navdušenja nad smučanjem. Nekaj desetletij kasneje se je smučanje razširilo po preostalem delu Evrope in v ZDA, kjer so si rudarji za zabavo prirejali smučarska tekmovanja.
Tako moško kot žensko smučanje se je pojavilo na programu olimpijskih iger leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu v Nemčiji. Sprva je bila na programu kombinacija smuka in slaloma, kasneje sta se disciplini ločili. Na naslednjih olimpijskih igrah so dodali še veleslalom, četrta disciplina, superveleslalom, pa je postala del programa v letu 1988. Vse štiri discipline poleg kombinacije pa sestavljajo današnji program olimpijskih iger.
Biatlon je zimski šport, ki združuje tek na smučeh in streljanje s puško. Na eni strani zahteva moč in hitrost, na drugi strani pa izjemno koncentracijo v težkih razmerah.
Njegove zgodovinske korenine segajo daleč nazaj, ko je človek za lov uporabljal smuči in lok. Risbe, ki to prikazujejo, so našli na Norveškem in so stare okoli 5.000 let. Moderno zgodovino športa pa bi lahko pričeli v letu 1776, ko sta se na meji med Norveško in Švedsko pomerili vojaški patrulji obeh držav. Prvo sodobno tekmovanje v biatlonu se je zgodilo leta 1912, ko je norveška vojska organizirala Forvarsrennet v Oslu.
Na olimpijskih igrah je bil prvič predstavljen leta 1960 v Squaw Valleyju, a so nastopali le moški, medtem ko so se jim ženske pridružile šele leta 1992 v Albertvillu.
Tako moški kot ženske se merijo na posamični tekmi (20 km; 15 km), v sprintu (10 km; 7,5 km), v zasledovanju (12,5 km; 10 km) in v štafeti (4 x 7,5 km; 4 x 6 km).
Bob se je razvil iz prevoznega sredstva, ki so ga za premikanje uporabljali ameriški drvarji.
To so sani, opremljene s štirimi kovinski sanišči. Na pobudo Švice je bob postal šport v Davosu leta 1889. Olimpijska disciplina je postal leta 1924, ko se je pojavil na zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu.
V tistih časih so v bobu lahko tekmovali štirje športniki ali pet.
Zdajšnja delitev na dvo- in štirisedežni bob izvira iz leta 1932.
Največja dosežena hitrost z bobom pripada ekipi Latvije in znaša 153 km/h.
Curling je moštveni šport podoben balinanju, ki ga igrata dve ekipi na ledu s težkimi nabrušenimi granitnimi kamni, ki tehtajo 19,96 kg.
Ta šport izhaja iz Škotske in njegove prve omembe zasledimo v 16. stoletju, vendar je zelo verjetno, da je veliko starejši, in da so ga igrali po vsej severni Evropi.
Curling je postal olimpijski šport leta 1924 na zimskih olimpijskih igrah v Chamonix-ju in je ostal olimpijska disciplina do leta 1932. Potem je bil več kot 50 let odsoten, do leta 1998 v Naganu.
Trenutno je dežela z največ igralci curlinga Kanada.
Deskanje na snegu se je pojavilo v ZDA v letu 1960, ko so ljudje širom države začeli iskati novo zimsko aktivnost.
Prva profesionalna deska je bila narejena v Utahu, zvezni državi ZDA, v zgodnjih 70. letih prejšnega stoletja. Amerika je gostila prvo državno prvenstvo v deskanju na snegu leta 1982 in prvo svetovno prvenstvo leta 1983.
Deskanje na snegu je dokaj mlada disciplina, ki združuje elemente deskanja na vodi, rolkanja in smučanja. Na olimpijskih igrah je prvič debitirala leta 1998 v Naganu, na Japonskem. Olimpijske discipline deskanja na snegu so paralelni veleslalom, kros in snežni kanal.
Hitrostno drsanje se je v preteklosti pojavljalo kot možnost hitrega potovanja čez zamrznjena jezera in reke. Največje hitrosti pri sprintu lahko presegajo tudi 50 km/h.
Po vsej verjetnosti so bili pionirji drsanja Nizozemci. Že v 13. stoletju so drsali iz vasi do vasi, da bi lažje ohranjali komunikacijo. Kasneje se je drsanje razširilo tudi do Anglije, z njim pa se je ukvarjalo kar nekaj angleških kraljev.
Hitrostno drsanje je olimpijski šport postalo leta 1924 v Chamonixu, kjer je bilo dovoljeno nastopiti samo moškim. Ženske so šele leta 1960 na igrah v Squaw Valleyu dobile pravico do tekmovanja.
HITROSTNO DRSANJE- KRATKE PROGE
V hitrostnem drsanju na kratke proge tekmovalci ne tekmujejo na čas, ampak eden proti drugemu.
Vse se je začelo v Evropi konec 19. stoletja in se hitro razširilo v ZDA in Kanado, kjer je ta šport postal izjemno priljubljen. Prva tekmovanja so se začela prav tam, v letu 1906. Hitrostno drsanje na kratke proge je dokaj pozno prišlo na program olimpijskih iger, šele leta 1992 v Albertvillu, pojavilo pa se je že na predhodnih igrah v Calgaryju kot demonstracijski šport.
Hokej na ledu je šport, ki zaradi dramatične in napete igre na olimpijske igre privablja ogromne množice navdušencev. Beseda hokej izhaja iz francoske besede »hocquet«, kar pomeni – na vrhu zakrivljena palica.
Hokej je moderna športna igra druge polovice 19. stoletja, ki ima korenine v starejših evropskih srednjeveških igrah (bandy, hocquet, hurling…), ter v igrah severnoameriških Indijancev (tawarothon, bogataway). Prvi turnir v hokeju na ledu so odigrali v Kanadi, in sicer v Montrealu v zimi leta 1882/83.
Hokej na ledu je na sporedu OI od leta 1920 dalje. Predstavljen je bil na letnih igrah v Antwerpnu. Od zimskih olimpijskih iger leta 1924 v Chamonixu naprej je na rednem olimpijskem programu. Ženski hokej na ledu je bil na olimpijske igre sprejet leta 1992, uradno pa je debitiral v Naganu leta 1998.
Sankanje na umetnih progah je najhitrejši šport na ledu. Največja dosežena hitrost brez padca je 155 km/h.
Je olimpijska disciplina, kjer tekmovalci uporabljajo posebej narejeno tekmovalno progo z umetnimi nakloni, proga je povsem ledena, hitrosti so velike. Vsi tekmovalci uporabljajo enake sani.
Zgodovina sankanja se je začela, tako kot pri bobu in skeletonu, sredi 19. stoletja v St. Moritzu, kjer so po ledenih progah najprej drveli predvsem zelo bogati turisti.
Sankanje je olimpijski šport od 1964, ko so se prvič pomerili tako moški kot ženske. Tekmuje se v enosedu in v dvosedu. Proga mora biti dolga vsaj 1200 metrov.
Leta 1892 je Anglež Child svoje športne prijatelje navdušil z novimi sanmi, narejenimi večinoma iz kovin. Nekateri ugibajo, da so sani poimenovali skeleton, ker so tako zgledale.
Drugi trdijo, da ime »skele« izvira iz nepravilne angleške izgovorjave norveške besede »Kjaele«. Obe trditvi sta lahko pravilni. Zagotovo pa je od tistega časa dalje šport, poznan kot toboganing ali skeleton, postal izredno privlačen ne glede na poimenovanje.
Moški skeleton se je najprej dvakrat pojavil na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu, leta 1928 in kasneje leta 1948. Potem je sledilo zatišje, po katerem se je vrnil v moški in ženski verziji na zimskih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002.
Smučarski skoki izvirajo iz Norveške pokrajine Telemark, vse skupaj naj bi se začelo leta 1810.
50 let kasneje je bil prvič uradno izmerjen skok Norvežana Sondrea Nordheima, ki je meril 30 metrov in je 33 let ostal nepremagljiv. Prvi zemljan, ki je skočil prek 100 m, je bil komaj 18-letni Avstrijec Sepp Bradl, rekord pa je postavil v Planici s skokom 101,5 m.
Skozi zgodovino se je spreminjala tehnika skakanja, ki je doprinesla vedno daljše skoke. »V« tehnika se je prvič pojavila šele leta 1985, od leta 1992 naprej pa so jo uporabljali vsi olimpijski zmagovalci.
Prvič so se na zimskih olimpijskih igrah skoki pojavili leta 1924 v Chamonixu.
Skakalci tekmujejo na velikih in malih skakalnicah ter letalnicah.
Tek na smučeh je najstarejši način smučanja. Na otoku Rödöy na Norveškem so v votlini odkrili risbe smučarjev lovcev, ki so zasledovali živali na nekakšnih lesenih smučeh. Risbe naj bi nastale celo 2.500 let pred našim štetjem.
Tek na smučeh je k nam prišel kot oblika transporta po zasneženi pokrajini. Nordijski narodi so uporabljali različne smuči in tehnike premikanja z njimi. Moški so prvič tekmovali na zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924, ženske pa so se pridružile šele leta 1952 na zimskih olimpijskih igrah v Oslu. Tako moški kot ženske tekmujejo v različnih disciplinah, od šprinta pa do dolgih razdalji.
Umetnostno drsanje je šport v katerem posamezniki, pari ali skupine izvajajo piruete, skoke, korake in drugo koreografijo na ledu. Združuje umetnost in šport.
Na olimpijskem programu je vse od leta 1908. Na poletnih olimpijskih igrah v Londonu je bilo v programu, ker je bilo tekmovanje moč izpeljati v dvorani. Sonja Henie je bila najmlajša nastopajoča drsalka na zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924, s samo 11. leti. Osvojila je zlato medaljo na naslednjih treh zimskih olimpijskih igrah.
